28 november 2015

Ana plamenita

Obožujem ogenj! In tudi moji otroci ga! Zato je Ana plamenita res taprava za nas! Prvič, ko sem izvedela za to, leta 2012, sem bila popolnoma neprespana, zmatrana (imeli smo bolnega dojenčka;), ampak mi radovednost ni dala miru in sem šla ponoči, ko so mali zaspali, sama (kar se zgodi glih nikoli;) v staro mesto (ki je bilo takrat še pred vrati;) pogledat, kako izgleda. Spomnim se, kako sem srečala mamico sovrtčančka, ki me je gledala kot da sem iz Lune padla, ko sem ji povedala, da sem šla rajši na Ano plamenito, kot pa spat (ker je vedela, kako sem sicer;). Ampak če se je kdaj to splačalo, se mi je takrat! Še zdaj me spreletijo mravljinci, ko se spomnim, kako sem bila očarana in začarana, ko sem videla, kakšno so naredili staro Ljubljano! Magično, čarobno, neverjetno lepo! Tisto je bilo res uvau!!! Žal nisem imela s seboj fotoaparata, vendar se verjetno spomnite slik iz časopisov, ki so bile tako boljše kot bi lahko sama kdajkoli naredila...
Ampak tudi naslednje leto v ljubljanskih Mostah je bilo lepo! Takrat smo se na Ano plamenito prav odpeljali (kar je za nas ful podvig, ker nas zlepa ne spraviš v avto:D - ok, zdaj je že boljše, ampak leta 2013 pa smo imeli tega res dovolj, ker smo se vsak dan fjakali zaradi selitve in pripenjanje otrok v sedežke mi nikoli ni bilo strašno ljubo opravilo). Ampak nam res ni bilo žal! Sredi vse tiste dirke, klicanja, čakanja obrtnikov, letanja po trgovinah, obnavljanja, pakiranja, iskanja, seljenja in vsega skupaj... smo šli na Ano plamenito! Tokrat vsi skupaj:). In spet se je splačalo! Čeprav je bilo grozno mraz, čeprav sva bila crknjena ko cucka... je nekaj, česar se bomo vedno spominjali... Toplo priporočam:) In tisto noč smo prvič spali v novem domu:).
 Puncama so bili všeč tile duhci.
Svitu pa daleč najbolj goreča črta na tleh - bi jo najrajši prijel, če bi mu pustila... Ta otrok mi je v enih stvareh tako hudičevo podoben, da me je prav strah zanj... (ker so to ravno tiste reči, ki so mene silile (recimo, da preteklik;) v početje, ki ni najbolj zdravo - saj se je vedno dobro končalo, ampak ne bi rada, da preveč izziva usodo, mali adrenalin frik).
Tole je bila ena luškana ideja - žal se iz slike s flešem ne vidi tako lepo kot je bilo (brez fleša se ne vidi pa nič): ob potki, ki so jo označili s svečkami, so bile postojanke, kjer je sredi kartonaste škatle gorela svečka in osvetljevala bel krog (porisan peki papir ali nekaj podobnega). Postojanke so bile v bistvu spoznavanje in zaljubljanje: najprej sta se fant in punca pogovarjala, potem si se moral prijet za roke, objet, smejat, poljubit,... in mi smo vse to naredili pri vsaki postojanki in se jim je strašno fajn zdelo:). Na koncu bi si morali še izmenjat telefonske, ampak ker jih vemo že na pamet, smo šli dalje, v drug prostor...
kjer je mrgolelo malih svečk... Delali so jih mali obiskovalci - svečnike iz gline, not pa so bile čajne svečke. Tudi punci sta naredili vsaka svojega duhca iz gline, pogledali smo duhico, ki je plesala tam... 
In ravno pravi čas prišli na pravi ognjeni spektakel - ko nam je zmanjkalo baterij v fotoaparatu - tako da tu mi boste morali verjet na besedo - požiralci ognja, žonglerji z ognjenimi kiji, palicami in plesalka z ognjenim obročem... Vsi smo bili navdušujoči! Vroče priporočam:)

Na žalost Ane plamenite že 2 leti ni več v Ljubljani; sem vas hotela že lani povabit, pa ni bilo nič:(. Če to kdo od pristojnih slučajno bere, lepo prosimo Ano plamenito, da se vrne tudi v rodno mestece;). No, letos sem pa videla, da jo boste imeli Štajerci in sem si rekla, mogoče pa to berejo tudi v Maribori, pa bo kdo šel pogledat:). Sama se sicer na njihovi strani ne znajdem najboljše, da bi vam lahko posredovala link do galerije, ampak v živo je res čarobno! Se splača prit, Mariborčani!

27 november 2015

Waldorfski sejem

 Vsako leto gremo. Res je prvič najbolj čarobno, potem se pa malo začne ponavljat, ampak se vseeno splača it pogledat, sploh ker otroci ponavljanja ne dojemajo tako kot mi;)

 V vsaki sobi je kakšen naravni kotiček z raznoraznimi škratki in drugimi pravljičnimi bitji...

 Na tablah so prekrasne slike... Ki so me navdahnile, da sem naredila tablo:)

 Raznorazni mali škratki, narejeni večinoma iz filca in preje, včasih pa imajo telo iz storžka ali žirove lupine...

Waldorfcem je treba priznat občutek za estetiko - vse je lepo in v jaslih tudi vse miniaturno:).  V eni sobi vedno celo mizo naredijo v pravljično deželo, kjer so ponazorjene razne pravljice. Moja edina opazka je, da ta mah naberejo starši kar kjerkoli in da so to zelo velike zaplate mahu (ki je skoraj ves zaščiten)... Tako da tu bi morala šola malo delat na tem, da ne pustoši narave, sploh ker naj bi bila zelo za naravo... Če slučajno kdo to bere;). Sem sicer že rekla prisotnim, vendar so se vzgojiteljice hitro odmaknile, češ da to naberejo starši in da one nimajo nič s tem... (razen tega, da prosijo starše za to;).

Tole imajo vsako leto in delamo tudi vsako leto doma en dan v adventu, (kadar prinesejo škratki to v adventni tovornjaček) in navadno še kdaj med letom kar tako - pihanje ladjice iz orehove lupine s svečko (rojstnodnevne svečke se fajn obnesejo). 

Tele svetilke (lanterne) imam že dolgo v planu, pa še nismo prišli do tega... Niti letos na svečenico (res pa so nas malo zafrknile norice). No, mogoče mi uspe enkrat do Divalija - jup, je uspelo, letos za Divali smo naredili take lanterne, na srečo je veliko praznikov luči in svečk, hehe.

 Tole je freska na hodniku in moja želja, da bi nekoč nekaj takega poslikala na našem hodniku:). Vse kamne od Sonca;)

 Večino sejma sicer sestavljajo prodajalnice, vseeno pa lahko tudi tam najdeš kakšno dobro idejo:) Strašno si želim, da bi bila končno enkrat dovolj zdrava, da bi lahko na veliko delala tudi takele lesene reči... Kadarkoli se lotim kakih večjih projektov, me najmanjša bitja položijo dol:D. Verjetno zato, ker takrat nič ne spim:D. Ampak nekoč... upam, da preden še moj najmanjši zraste... In upam, da bosta punci še dolgo "otroka":). Sicer pa mi mogoče kdaj priskoči kdo na pomoč;).

 Temnolaska se je pred leti zaljubila v tole hišico za mala bitja in mogoče pa jo uspe naredit kakim škratkom še letos, da jo dedek Mraz prinese...
Se vidimo jutri?

25 november 2015

Oljenke

Pred 2 letoma, ko smo bili prvič na noči muzejev (3. sobota v juniju, če koga zanima;), smo se zaljubili v to in gremo vsako leto. Lani smo vse preštudirali, kaj imajo kje in šli čisto na koncu še v Prirodoslovni muzej, čeprav je bilo že zelo pozno (jap, ta slika spodaj je bila posneta ob 22:30) in smo šli prej že po celi stari Ljubljani z Mestnim muzejem in si ogledali vse znamenitosti Emone ter končali ob rimski pojedini in so se malim že kar malo zapirale učke... vseeno pa je adrenalin naredil svoje in seveda niso hoteli it že domov. 
Poleg tega - v PMS/NMS (Narodni in prirodoslovni muzej sta v isti hiši) so imeli neke zanimive delavnice in... morali smo it vsaj pokukat... Tisti učki, saj veste... Pogled malega kužka, ki te tako milo prosi, da naj greš nekam, kamor greš zelo rad (profesionalna deformacija),... težko je bit pameten, odgovoren, realen, vztrajen in sploh in oh dober starš, ko vidiš tiste učke in si misliš - eh, pa pojdimo samo pogledat, 5 minutk;). Čeprav je ura že 10 zvečer...
No, verjetno si lahko mislite, kako so se stvari odvijale naprej... Ko smo prišli in pokukali, smo seveda MORALI ostat, ker so delali oljenke in punci sta se seveda takoj zakadili, študentke, ki so vodile delavnico, so bile vse srečne, da so prišli otroci in jih takoj povabili zraven in zdaj sva imela še več učk z vprašujočim pogledom, ki so naju gledale, ali bova pustila svojima navdušenima hčerkicama to veselje ali bova huda odgovorna starša in ju naterala domov;)... skratka - če mislite it samo pokukat, vedite, da boste na teh stvareh ostali;).
 Ampak bili smo zelooo veseli, da smo šli:). Ker punci sta sijali od sreče in tisti spomin je bil vsekakor vreden poooznega odhoda v posteljo (pa v svoj zagovor: to je bilo 21. junija - takrat je NAJDALJŠI dan, no!) In tako smo domov odnesli PRAVE oljenke, iz prave gline, še celo odtis na vrhu je tak kot so ga imeli v Emoni in še stenj so nam dali zraven. Povedali so nam, da lahko zadevo spečemo kar v navadni pečici in za to bo dovolj, bo delalo, samo bolj krhko bo. Ampak ker ima dedi eno mini pečico, ki peče zelo vroče (vendar ji ne dela termostat), smo ga nahecali, da jo je zvlekel ven (najprej je nepremišljeno rekel, da ni problema, potem pa ni mogel vzet nazaj;) in smo spekli to glino čisto "propisno". Edino malo je trajalo - letos jeseni nam je vse to uspelo:D.
 Ampak se je splačalo počakat:). Na divali smo tako prvič preizkusili oljenke: v manjšo luknjico smo dali stenj, v večjo pa nalili olivno olje (itak sta povezani), pri tem je fino stenj tudi napojit z oljem, ampak to se kar samo naredi, ko nalivaš;). Olje je po moje lahko tudi kakšno drugo, mi smo poizkusili za prvič original - kakor so imeli Emonci.
In ju prižgali... Gorita čudovito! Ne moreš verjet! Plamen je ves čas lep, enakomeren in zelo svetel! Še očija smo navdušili, hehe:) Mislim, da bomo naredili še kakšne:) Hvala še enkrat Narodnemu muzeju za lepo delavnico, letos gotovo spet pridemo:)
Enako reč bi lahko naredili iz Das mase ali pa celo iz polovičke pomaranče, samo da ima slednja malo več šans, da se polije...

23 november 2015

Indijka iz ščipalke za naravni kotiček

Kot sem že omenila, vsako leto malo bolj zakompliciram praznike in življenje na sploh, ker so pač otroci večji in lahko že več delamo skupaj:). In ker so vedno večji, imajo vsak vedno bolj svoje interese in ker pač hočem vsem enako ustreči, moram potem pač delat različne stvari - ker nekaj bo nekomu pomenilo ogromno, nekaj drugega pa drugemu... No, ampak so stvari, ki so vsem zakon, recimo rangoli in kosilo na tleh je bilo vsem zelo všeč:).
 
  Še ena taka reč je naravni kotiček: vsi ga imajo strašno radi in tako sem se letos malo bolj potrudila, da ga večkrat spremenimo:). Ker so vsakokrat navdušeni in ker to navdušenje traja že toliko let:) Tako si je tudi Divali zaslužil svoj kotiček.
 Medtem ko so tamali sipali moko po dvorišču in ustvarjali svoje rangolije, sem sama smuknila gor in naredila tole Indijko iz starinske ščipalke, lesene kroglice, kosmate žičke, koščka rdečega blaga in koščka pravega sarija. Kakor bi bila ponosna, če bi jo sama izmislila, po pravici povem, da sem jo videla tule. Malo sem jo spremenila in za sari namesto pentlje (nisem imela nobene široke pentlje, kaj šele lepo potiskane;) odrezala kar košček pravega sarija, ki mi ga je pred leti prinesel svak iz popotovanja po Indiji. Nosila ga sicer nisem velikokrat, naredila sem pa že marsikaj iz njega, pa še ga je dovolj:).
 Moje pikice so sicer bolj vegaste, ampak za prvič in za takole na hitrco, je ok, moj perfekcionizem se počasi umika življenju, hehe:)
 Ker mora bit v Indiji takrat vse pisano (pa tudi sicer;), je bil tak tudi naš kotiček: živih barv, ki prav pašejo v teh dneh:). Manjkale niso niti njihove značilne začimbe (kasneje sem dodala še čili, nanizan na sukanec, ampak po izkušnjah rajši po tem, ko je mali že vse prešlatal, da ga ne bi slučajno učke pekle;).
Mali? Navdušeni, hehe:). Če bodo od vsega tega odnesli samo to, da smo ljudje različni in da je to čisto ok, da je povsod kaj zanimivega in da se od vsake kulture lahko kaj naučimo... se je splačalo:). Če pa bojo imeli še kak lep spomin, pa sploh:).

21 november 2015

Rangoli

Že nekaj let praznujemo  divali, ker je luškan praznik (kako bi bil praznik luči lahko drugačen;) in nam je prirasel k srcu. Začelo se je čisto spontano, ker sem jima (takrat sta bili še dve;) želela naredit en turoben deževen, meglen in mrzel dan malo svetlejši in bolj zanimiv in jima mimogrede na prijazen način pokazat, da obstajajo različne kulture in da je tudi začetek novega leta za različne dele sveta na različne dni. Potem pa so ga tako posvojili, se ga tako veselijo, me vsako leto sprašujejo že poleti, če bomo spet to delali in ker so vedno večji, lahko vsako leto malo bolj zakompliciramo zadevo...
Tako smo letos prvič delali rangoli. Kaj je to, sem izvedela tudi komaj prejšnji teden;) - oz. da se temu tako reče... To je slika iz sipkega materiala (običajno peska ali riževe moke, obarvane/ga z naravnimi barvili), običajno na tleh, blizu vhoda, da vabi njihovo boginjo dobrobiti, da jih obišče (ta naj bi hindujce obiskala 1x/leto). Sicer nismo hindujci, ampak dobri bogovi so čisto dobrodošli, predvsem je pa lepa dejavnost z malimi, tudi če ni ravno divali:). In še nestrupena je - pomembno, če imate malčke:). Mogoče čez par let pa nam bo že uspelo naredit tiste;) Ampak tudi tak rangoli je lep in zabaven:).
  Pa še okrasiš si domovanje:). Če nimate vrta, si lahko naredite tako sliko na gladki strani predpražnika (da je lažje očistit;) ali pa kar na kakšni mizici ali kredenci, itd... Mislim, da boginja zato ne bo nič užaljena, ker sem videla to tudi v videih Indijke, ki je kazala, kako se rangoli dela - one znajo delat prekrasne dizajne samo s tem, da sipljejo moko/pesek skozi prste... (mi smo sicer za prvič vzeli malo prirejeno varianto - narisali s kredo dizajn in potem samo not sipali moko, ker je to lažje za male ročice in "kao" velike (v bistvu moje niso dosti večje od temnolaskinih:D) nevešče roke;)
 Najprej si pripravite "barvo" za sipat. Mi smo delali kar z navadno belo moko, ki smo jo obarvali z rdečo papriko (za rdečo), baziliko (za zeleno), kurkumo (za rumeno) in za modro smo poizkušali z modrim barvilom za živila, pa se ni obneslo, ker je bilo tekoče in smo iz tega kasneje naredili plastelin  (več o tem drugič;) - zakaj bi šlo v smeti, če ni uspelo v prvo?
 Potem sem vse skupaj zdevala na moj ljubi leseni pladenj in odnesla ven. Na našo veliko srečo imamo na vrtu okrogel pokrov od jaška za podzemno vodo tik pred vrati, tako da smo ga lahko uporabili v ta namen:)
 S kredo sem narisala enostaven dizajn, vsak si je izbral svojo barvo (da ni bilo prerivanja in kdo bo kaj;) in smo začeli sipati moko:
 Končni rezultat je na prvi sliki in mislim, da je za prvič kar uspela:). 
 Ker otrokom en rangoli, ki smo ga delali vsi skupaj, seveda ni bil dovolj, sem jim narisala še vsakemu enega na parkirišču in so veselo sipali moko še eno uro! Medtem pa sem lahko v miru naredila Indijko za naravni kotiček, hehe:). Pride enkrat;) Je že tu.
 Na koncu so si risali še sami svoje ideje in jih posipali... Skratka - zelo luštna in okolju prijazna igrica (moka se razgradi in barvila so naravna - zaradi tega ne bo umrl noben žužek ali riba, ko bo dež spral slike v podtalnico:).
 PS: ker je bilo lepo vreme, so nam slike ostale še 1 teden! In so prav lepo poživile beton in asfalt;).

19 november 2015

Indijsko kosilo za divali

A se še komu dogaja, da so najboljše stvari v družini tiste, ki jih nisi ne načrtoval, ne nadaljeval utečene tradicije, ne nikoli prej mislil nanje,... ampak se pač "zgodijo"? Tako se je nam "zgodil" divali... Punci sta začarani od luečk že od prvič, ko sta barvali mandale ob svečkah. In ju sploh ne mine! in zdaj sta okužili še malega! Ne moti ju niti, da je del praznika čiščenje domovanja, malega pa itak ne, on uživa v pometanju in sesanju, sploh pa špricanju s špriclo:D. 
 
Ta družinska tradicija je preživela selitev, obnovo kuhinje, ma, vse mogoče se je dogajalo vedno ravno takrat,... pa vseeno kar ne izmure! Trdovratna reč! Tako sta me lani spraševali, kaj bomo delali za divali. Takrat so nam v kuhinji in na hodniku ravno menjavali tla, v dnevno sobo se ni dalo stopit, ker so bile notri vse omare in omarice iz kuhinje (dobesedno se ni dalo odpret vrat, druga se pa odpirajo na hodnik, ki je bil nepohoden:D), v spalnicah smo imeli vse naloženo s stvarmi in pohištvom iz kuhinje in dnevne sobe, da je bil tam prostor za omarice (zdaj imam pač veliko kuhinjo, hehe:). Skratka - spet smo bili na malem, samo da z veliko pohištva, hehe. In še več: vse moje stvari so bile v moji sobi, do katere se ni dalo prit, saj so bile dobesedno odrezane od nas - v kuhinji se je ravno sušil estrih in nismo smeli hodit po njem.
 
 Tako sem mislila, da jim bom pač poturila ene mandale za pobarvat, če že težijo, pa bo. Ampak seveda je bil printer zabasan nekje bogvekje in je moj prebrisani plan padel v vodo... Tako nam je ostala samo provizorična kuhinja in nič ustvarjanja (ni prostora, ni materiala). Kaj torej? Kuhanje, ne? Kako naredit dan poseben, če nimaš na voljo ama čisto nič pametnega? No, kosilo moraš itak skuhat... in pač narediš eno indijsko kosilo: purije (indijski ocvrti kruhki, na sliki zgoraj) in curry (na sliki spodaj). Hrano sva seveda pospravila na doseg, jest je treba, hehe;).
 In da bi bilo bolj indijsko, smo jedli kosilo na tleh in z rokami s pomočjo njihovih kruhkov, kot Indijci. To so si strašno zapomnili in smo morali seveda letos spet ponovit. Tokrat v lepi veliki kuhinji, hehe:).
 
Nauk zgodbe je, da se da naredit nekaj otrokom čarobnega iz nič, ker otroci ne rabijo veliko, da se počutijo čudovito:). In tudi če si malo siten, ker ne maraš provizorične kuhinje in smo vsi na koncu z živci zaradi obnove, za katero smo že mislili, da je končana, pa bo še trajala, je taka reč izvedljiva. Tudi z nič prostora, brez vrta, brez kateregakoli ustvarjalnega materiala in brez prostora za ustvarjat, brez denarja za izlete, doma in na najbolj navaden mrzel meglen dan se da naredit kaj, kar se otrokom usidra globoko v spomin kot nekaj strašno čarobnega:).  Jest je itak treba:D. In če že kuhaš, je čisto vseeno, ali skuhaš našo juho ali pa indijski curry. In s puriji ni nič več dela kot z našimi mlinci:). Tako kdaj za spremembo. Edino počistit moraš prej tla, to je pa res. Ampak saj to tudi sicer kdaj naredimo - in ker divali traja 5 dni, komot zberemo tisti dan, ko smo ravno pomili po tleh, hehe;). Ne, po takem kosilu pri nas ni bilo nič bolj umazano, kot če sedijo za mizo - ni nama jasno, kako to, go figure!

PS: Seveda to ne pomeni, da ne delat naših mlincev, ker so zakon! In si jih bojo mogoče tudi zapomnili (moji si jih ne, čeprav jih delamo vsako leto in se nama že malo trapasto zdi, ampak res vsako leto vprašajo, kaj so to mlinci in se čudijo, da smo to že delali - pa jih delamo več kot 1x/leto:D. Ampak tako pač je: nekaj si zapomnijo, nečesa pa ne, zato se pa splača iskat tisto, kar jim bo čarobno;).

17 november 2015

Mlinci in Martinova pojedina

 V torek zvečer smo šli na Martinovo lučkanje in še tik pred odhodom dajali sveže pečene piškotke v košarico za dobrodošlico vse, ki so se nam pridružili (drugo leto moram nujno naredit še presne kroglice za alergijke),  v sredo pa smo si naredili tradicionalno Martinovo pojedino doma: namesto gosi smo sicer spekli piščanca, ker cele goske še ne zmažemo, zraven še dušeno rdeče zelje (ni na sliki, ni bilo prostora za vse na mizi:D), solato (radič), pečen in surov korenček (ker ga imamo pač radi, pa še dobimo ga:) in seveda obvezne domače mlince. Mlince delamo vsako leto in tudi letos ni bilo izjema:). Recept je na dnu, če koga zanima in se mu ne da gledat slikic in brat vsega;).
Najprej smo jih seveda morali zamesit - to ni bilo težko, ker sem imela tako vnete pomočnike:)
 Potem smo jih zvaljali in našpikali z vilicami
 Spekli v pečici:
 Natrgali na manjše kose:
 Skuhali ter dali k piščancu v pekač, da se prepojijo z vsemi sokovi... (prej smo pobrali ven vse korenje, ker sicer ne bi šlo not - ja, moji so jedci;), naj vas velikost ne zavede:D)

Vas zanima recept?

MLINCI 
(recept je iz Goljatove knjige Kruh, najdete pa enakega še marsikje;)

-500 g moke
- 1 jajce
- malo tople vode

Postopek za zamesit testo na roke: moko sesujete v kupček, naredite jamico in vanjo ubijete jajce, ter ga z vilicami zžvrkljate in zmešate z moko. Ko začnete mesit, postopoma prilivate mlačno/toplo vodo, dokler ne dobite dokaj trdnega testa (toliko, da se še da lepo valjat in je lepo gladko, ne pa tako mehko, da bi ob valjanju spet nazaj skup skočilo). Lažje je dodat na začetku več vode in potem dodajat moko, kot dodajat presuhemu testu vodo - tisto je packarija, ki je bodo vaši mali sicer veseli, ni pa nujno, da boste z njimi delili svoja občutja;)
V multipraktiku ali "tahudem" mikserju (mislim, da se jim reče planetarni) ali pa z navadnim, ki ima namesto stepalk gnetilke (vendar je potem skoraj lažje naredit na roke kot držat mikser;): vržeš v posodo moko in ubiješ not jajce, vžgeš hudiča in dolivaš (tokrat lahko kar vročo) vodo ter pustiš, da meša, dokler ne naredi kepe gladkega testa. Zelo hitro in enostavno:)

Potem razdeliš testo na vsaj toliko hlebčkov, kot imaš otrok (+1, da boste imeli kaj počet in ne boste preveč živčni zraven;) in začnete valjat
*Sama navadno najprej dam otrokom testo in jim pustim, da se par minut igrajo z njim (ga mesijo, valjajo, itd... pogoj je pa, da si prej umijejo roke:D) in medtem pripravljam zelenjavo za zraven. Tako smo vsi veseli, toplo priporočam ta sistem:). Ko končam/va s prilogami, pa tudi otroci že dajo kak kos testa za zvaljat;). 
** Aja, pa splača se imet VSAJ dva valjerja - enega za odrasle in enega za tamale (lahko sta oba enako velika, samo da sta dva). Če jih je več, samo boljše, če imate več otrok;). Na srečo sem dobila par valjarjev in smo preskrbljeni, hehe, ampak je res zakon, ko ti ni treba čakat, da oni svoje zvaljajo in lahko vmes lepo lečeš mlince in ne čakaš lačno zraven, da se bojo naveličali (ker to se ne zgodi prav hitro;).
Dober tek! Vem, da je martinovo že mimo, ampak lahko začnete vadit za drugo leto;) Pa mlinci so dobri celo leto:).

12 november 2015

Martinovo lučkanje

 
 Stvar je taka: pred nekaj leti sem odkrila dobro stran Martinovega (ja, vem, večina Slovencev ima čisto druge ideje o tem, kaj je dobra stran martinovega, ampak za nekoga, ki mu vino smrdi, so lučke veliiiko boljša stran:D), vendar žal prepozno, da bi se lako procesije z lanternami udeležili. Naslednje leto smo sicer šli, a ujeli ravno še konec oz. par lučk, ki so se vračale. Zato sem si seveda predlani sveto obljubila (ok, dala svečano obljubo, glede na to, da si sveto obljubit ateist verjetno ne more;), da bom naslednje leto pa pravi čas vse našla in bosta punci lahko uživali v svojih omiljenih lučkah (ja, sta po mamici, kaj naj rečem;), pa zdaj bi znalo že malemu tudi dogajat)... In se seveda spravim iskat dovolj zgodaj, pa ni nič. Ok, sem rekla: je še prezgodaj, bo že nekaj... Ampak čas teče, je že  par dni pred martinovim in ŠE VEDNO ni nič! Nihče od tistih, ki so to kdaj prej organizirali (enkrat društvo nemško govorečih družin in enkrat waldorfska šola skup s hospicom) niso imeli nikjer javno objavljenega nobenega povabila na kakršnokoli procesijo oz. pohod z lanternami oz. lučkanje
*Na koncu je lani društvo celo organiziralo pohod (čeprav tega niso objavili), vendar so ga zaradi slabega vremena potem predhodno zaključili oz. odpovedali, tako da smo spet ostali sami v temi s svojimi lučkami (čeprav so nas zelo prijazno povabili na zakusko, so naši otroci želeli lučke, ne hrane (si moreš mislit?:D)... In tako vsako leto poizkušamo it na to lučkanje, pa nam nikoli ne uspe čisto - lani smo bili celo na pravem kraju ob pravem času, pa očitno nekako nimamo sreče s temi lučkami... In potem letos SPLOH NIHČE ni organiziral nič, društvo sploh ne, waldorfci pa vsekakor tega niso nikjer objavili (mogoče so imeli kako interno reč)...
No, potem mi je že lani postalo žal, da tega ni več. Res ful škoda! Ampak valjda jaz ne bi bila jaz, če bi se kar tako vdala, da če ni, pač ni in sem si rekla, da ok: če ni, pa lahko naredimo:) Če nihče drugi ne, lahko pa jaz:D. No, nas je sicer kar veliko, ampak vseeno malo premalo - valjda ne moremo naredit procesije 5-ih ljudi:D (bi morala bit kar pridna in naredit še precej malih, če bi hoteli bit čisto samozadostni:D, kar pa z mojimi nosečnostmi ni ravno najboljša možnost;). In tako sem rajši povabila prijateljčke s prijatelji (beri: starši:)) - z "blagoslovom" alfa samčka. Nekak se mi je zdelo, da obstaja možnost, da bo ta ideja všeč še komu in da bi mogoče še kdo drug rad šel lučkat s svojimi tamalimi:). Ker je lani naš mali pohodek z lučkami kljub dežju uspel in smo se imeli zelo luštno (bilo nas je 12), sem se letos opogumila in povabila vse sošolce, sošolke, sovrtčanke in sovrtčančke od tamalih, da se nam pridružijo (pa seveda še vedno tudi prijateljčke;).
In bila res prijetno presenečena nad odzivom! Takole so nas pričakale lučke na zbirnem mestu, ko smo hiteli, da ne zamudimo na lučkanje (glede na to, da smo ga organizirali, to res ne bi bilo ravno fajn;)...
 Drugo lepo presenečenje je bilo, da so imeli vsi s seboj lučke in da jih je večina naredila z otroki:) Mi smo letos delali papirnate (na zg. sliki), tele lepotičke pa so naredili prijateljčki:
 Bilo je prav čarobno pogledat vse te lučke različnih dizajnov... In res prav vsak najmanjši plamenček razsvetli temo:) Že sama simbolika ti ogreje srček (vseeno pa je fajn imet s sabo topel čaj in šal;), ker od simbolizma so se že prehladili;).
 Ko smo se zbrali, smo takole šli na pohod okoli bajerja - žal slikice niso dobre, ker sva v temi iskala vse tri svoje male, ki so se razkropili med prijateljčki in hkrati škljocala z avtofokusom trotlziher kamere;). Skratka: bilo je lepše in več lučk;), mi boste morali verjet na besedo. Nisem preštela vseh, ampak prišlo je vsaj 15 družin, kar je pa že lepa procesija, se vam ne zdi?:) Ko smo hodili, so lučke svetile po pol poti okoli bajerja!
Upam, da vam je bilo všeč, tistim, ki ste šli in da se nam pridružite še drugo leto! Za ostale pa: bi rad še kdo z nami podaljšal procesijo naslednji predvečer martinovega?;)
PS: tale mali škratek z lanterno pa je pričakal male doma, v naravnem kotičku:). Tako za lep spomin...