Piškotki za škratke

 

Pri nas sicer odštevamo dni do novega leta, ker takrat pride dedek Mraz, vseeno pa so škratki vsak dan polnili adventni tovornjaček. In sta si punci zmislili, da je treba nekaj dat škratkom v zameno...

Moji punci sta pač taki fajn pravični in dobrosčni bitjeci, kaj naj? Ju učim drugače? Torej smo šle pečt piškotke za škratke.

Tile so bili sicer diabetični, zaradi mami... In po pravici povedano najslabši piškoti, kar sem jih kdajkoli naredila. Ampak njiju to ni niti malo motilo in sta jih veselo njamskali, kadar sta le prišli do njih. Očitno pa ni motilo niti škratkov, saj je bil krožniček ob tovornjačku zjutraj prazen.

No, potem sem se odločila, da bom za "normalne" ljudi piškote nekoliko izboljšala in sem nanje nabrizgala eno sladko kremo:)

In potem so bili baje kar užitni. Ne boste verjeli, ampak ena obiskovalka si je celo želela recept! Za "tazanič piškote", hehe:D.

Zgledajo pa čisto ok, a ne? No, saj kmalu bomo pekli normalne:)

PS: diabetične torte so pa čisto užitne:) Vsaj domače.

Darila za otroke

Nabralo se mi je kup postov, pa se nikakor ne spravim zraven, reala je trenutno preveč zahtevna do mene, tako da trenutno bolj na kratko. Tole so bila darilca za nečaka, od naših škratkov in dedka Mraza:

Vsak od njiju je dobil eno takole torbo (različno je bilo blago v notranjosti), v kateri se je skrivala velika spalna vreča in ena od igračk (na sliki na vrečki:

Fanta prihajata v leta, ko bosta kdaj prespala pri kakem prijatelju in upam, da jima bo tole koristilo. Sicer pa je cela družina precej mobila in se dosti selijo od ene do druge babice, saj pač živijo precej stran od obojih (na pol poti nekje) in bo to morda kdaj pomagalo pri pakiranju sem in tja tudi njuni mamici.

To je bil medvedek, zelo enostavno narejen, pa avto, ravno tako simpl ko pasulj:

In še dolgo pričakovana spalka, hehe:

Takole izgleda pa zgornji del od blizu:

Kaj bosta dobili punci, še ne morem pokazat, ne bo pa nič tako velikega domačega, ker ima dan samo teh prekletih 24 ur, ki mi jih trenutno kradejo druge stvari. vseeno pa so škratki v prekratkih nočeh uspeli sčarat kako malenkost in seveda jo bom delila z vami:).

Pistacijeve kocke

Če ne veste, kaj ponudit gostom v teh prazničnih dneh ali če potrebujete hitro idejo za darilo, lahko lepo zavijete kake takele kocke.

Zakaj kocke? Ker je kroglice treba valjat vsako posebej, kocke pa samo narežeš, razlika v hitrosti priprave je očitna;). Zakaj pistacijeve? Ker so malo bolj eksotične in česa takega zlepa ne moreš kupit. Zakaj sladko? Ker imajo skoraj vsi radi;).

Zakaj bi bil kdo tega vesel? Ker je drugačno, ker ima not pravo vanilijo (glej črne pikice, to so vanilijeva semena), ker zgledajo čisto luškano, vsaj v živo,... itd... Ker z malo pozornostjo lahko povemo en velik "rada te mam"... Pa še kaj bi se našlo;)

Mini darilca

Uf, ta post pa že dolgo čaka!!! Približujejo se dnevi obdarovanj in za vse tiste, ki ste boljše organizirani od mene in začnete delati darila prej kot zadnjo noč, je tukaj nekaj idej, s čim lahko razveselite svoje mame, babice, učiteljice, vzgojiteljice in druge ženske v vašem življenju (no, in moške, samo malo prilagodite zavijanje, ok?;), ampak tudi če bi bilo v roza zavito, bi verjetno pojedel vsa darila:):

No, tukaj pa so mini darilca, ki jih je dedek mraz lani prinesel babici: domače bučno olje (nisem ga sama delala, da ne bo kdo mislil), domač kis (prav tako ne izpod mojih rok oz. preše, tega (še;) ne delam), pa "zimska skorja" in kandirani agrumi, kar ste oboje videli že tukaj.

 

Ja, res je, še en paketek je, vendar moram najti še slikice - not je obesek za ključe, ki je hkrati etui za labelo.

 Kar sem hotela povedat s tem postom, je, da ni treba, da je vedno darilo zelo drago in fensi šmensi, da je fajn. Da lahko zelo skromne stvari samo pazljivo izberemo in jih lepo aranžiramo in upam, da gre sporočilo naprej (saj navsezadnje zato dajemo darila, kajne? Da bi pač tistemu "nekomu" povedali, da ga imamo radi...)

Se bom pa potrudila in naložila še slikice od letošnjih daril, kar sem jih že raztalala:) In pride še en post o zavijanju, če bi koga zdaj to zanimalo;)

Darila za moške

Pri darilih so poleg porok najbolj problematični moški, sploh starejši od nas... Pri ženskah se še lahko zmažeš s kako rožico ali ruto/šalom, pri moških pa to ne gre tako na izi... Sploh moški iz višje generacije kot smo sami, znajo biti problem...

Svojemu najljubšemu samčku bom po moje vedno vedela kaj dat, pa če bova še par življenij skupaj - vsaj za 2-3 življanja imam gotovo idej, samo ne pride revež nikoli na vrsto:(. Enkrat, čez par let, ko bojo otrci večji... No, ampak on je lahek za obdarovat: prvič ga poznam, drugič ni en od tistih, ki si nič ne želi in ki ne bi nič počel ali ki bi si vse, kar si želi, že sam kupil (daaaleč od tega). Tako da on ni problem - ampak dedki... Uf, ti pa znajo bit zafrknjeni! Kaj dati dedkom? Pri enem se še zmažem s knjigo, pri drugem pa dostikrat ne vem...Včasih se ti utrne ideja ob tem, ko komentirajo kako drugo darilo - si zapomniš in veš, da jim bi bilo nekaj takega všeč. Tako je bilo s temle flisom - ko sem že pred leti naredila enega svojemu samčku, se je hecal, da mu ga bo zaplenil. No, zdaj je pa končno dobil svojega.

Pa še stekleničko čokoladnega likerja za zraven. Kar pa se tiče iznajdljivosti, se lahko zvlečete brez ovojenega papirja, če imate doma male otroke, ki bodo z velikim veseljem porisali papir - in deda bo vesel, da ima tako lepo zavito darilo:). 

Sicer pa še en namig: včasih lahko obdarujete par skupaj: recimo z nečim, v čemer bosta oba uživala: ali je to bon za toplice, smučanje ali pa vse za romantični večer - od narejene večerje (take, ki počaka, seveda), pa do svečk, dišeče kopeli, masažnega olja, nežne glasbe na cdju, itd... Saj sami veste, v čem vaši najljubši pari uživajo:).

Zapestnice

Kaj lahko počnemo, kadar je zunaj megla, da bi jo lahko z nožem rezal in se palček Smuk nikakor noče prikazati, da bi jo razgnal? Recimo zapestnice - lahko jih podarite kakim fajn puncam v življenju vaših malčkov:).

Potrebujete rolice od papirnatih brisačk oz. razne kartonaste tulce, škarje, olfa nož, neko lepilo (najboljše se je obneslo lepilo za tapete, lahko pa bi delale tudi z razredčenim belim lepilom za les ali pa z navadnim lepilom v stiku), če delate s tekočim lepilom (za tapete ali razredčen mekol), je priporočljiv še en večji čopič in obvezen je še kup revij, ki jih lahko brez škode raztrgate in imajo po možnosti kake lepe barvite fotke:)

Tulce razrežete na širino željenih zapestnic in jih oblepite z natrganimi ali narezanimi trakovi iz revij. In to je vse:)

Ronja se je odločila za narezane, midve z Lejlo sva jih trgale, v vsakem primeru jih je pa fino lepo zalepit gor in še premazat z lepilom (ali pa kasneje z lakom).

Če hočete zapestnice do konca dodelane zapestnice, pa na notranjo stran nalepite kako lepo blago ali filc. Tele se še sušijo, filc še dobijo:).

Na enak način lahko oblepite katerokoli kartonsko reč: recimo škatlo, ki jo lahko tudi obrežete v željeno obliko,... Uživajte!

December

Uf, to je pa najbolj zaposlen mesec v letu! Če ste novembra napol prespali, vas čaka bomba! Samo upam lahko, da ste večino daril že naredili/nakupili... Ker zdaj vas poleg vseh službenih zabav, praznovanj s prijatelji in bližnjimi in daljnimi sorodniki... čaka še en kup posebnih dni:
- 1.12. svetovni dan boja proti aidsu: vsaj rdečo pentlijco lahko kam pripnete v znak solidarnosti; če imate starejše otroke, pa jim lahko razložite, kaj je aids, kako se prenaša, kako se zavaruješ,... Če imate še starejše otroke (beri pozne najstnike), ki vse o tem že vedo, pa jim lahko kupite kondome;) "Za prijatelja", seveda, hehe.
- 3.12. dan kulture in mednarodni dan invalidov: lahko greste v kak muzej ali na razstavo, lahko pa si sposodite invalidski voziček ali bergle in z otroki poizusite nekam prit. Če nimate ne enega ne drugega na razpolago, lahko vzamete otroški voziček in štejete, kolikokrat se boste morali obrnit, če nočete vozička nest po stopnicah navzdol. MOram priznat, da je Ljubljana glede tega vedno boljša, vseeno pa razna gradbena dela pomenijo za navadne ljudi nevšečnost, za invalide pa neprehodnost... Vsakokrat, ko imam male otroke v vozičku, mi je grozno, ker vem, da jaz sicer lahko voziček nesem, ampak invalid ga pa ne more... Če vam ni do motoviljenja v javnosti, pa si doma za 2 uri privežite eno roko za hrbet - hudičevo težko je vse delat z levo in tolikokrat ti ena zmanjka... Na izkušnji se namreč najboljše naučimo spoznat drugačnost, pa čeprav samo od daleč okusit en košček... In otroci so vedno za take hece - hkrati se pa precej naučijo.
- 4.12. sveta Barbara: naberemo jablanove veje in jih damo v vodo, da bojo lepo zacvetele do božiča
- 5.12. dan prostovoljcev: če kakšnea poznate, mu čestitajte, če imate sami dovolj časa, se vpišite kam - dobrodelnih organizacij je dovolj na izbiro:) Bil je tudi Miklavžev sprevod, pa smo ga zamudili, ker smo mislili, da je danes...
- 6.12. Miha Klavž - ja, za vas verjetno Miklavž, ampak pri nas nosi Miha Klavž, več o tem si lahko preberete tukaj.
- 10.12.svetovni dan človekovih pravic: lahko razložite otrokom, da nimajo vsi tako lepega življenja, kot ga imamo tu in kaj to pomeni - brez moraliziranja o tem, kako oni ne pojejo večerje, črnčki pa stradajo - samo pošteno, a ne preveč nazorno in kruto - ipak so še otroci
- 11.12. svetovni dan gora: lahko greste na bližnjo vzpetino;)
- 12.12. ding-a-ling danb: končno en hecen:) Poslušajte pesmico (otrokom bo 100% všeč), hecajte se, danes ni dan za resnobo!
- 13.12. sveta Lucija: na ta dan moramo posaditi žito, da pravi čas zraste in bo od božiča do novega leta zeleno
- 21.12. Julovo: Jul je bil en poganski bog, ki je praznoval na najdaljšo noč - ker se končno začne spet noč krajšat in dan daljšat:) Židje praznujejo na ta dan Hanuko. Jaz vedno spečem Julovo deblo, ker je to ena hudimano dobra slaščica in definitivno je vsak izgovor dober zanjo, pa poganski bogovi so mi bili vedno simpatični v svojih bizarnostih in robatosti;) in nihče se ne jezi, če se hecaš z njimi, niti oni niti ljudje, so očitno bolj nezamerljivi bogovi:).
- 22.12. zimski solsticij: če bi se morala odločat, kaj bom praznovala, bi mi bil od vseh decembrskih praznikov tale še najboližji. OK, novo leto pač je in vsi ga praznujemo, ampak v bistvu se mi zdi solsticij tisti prelomni trenutek, ko se končno začne dan daljšat... To je res za praznovat:)
- 25.12. Božič, ampak na to vas verjetno ni treba posebej spominjat;) Za ateiste pa je to rojstni dan Isaaka Newtna;) Mi zato takrat delamo karamelizirana jabolka - v spomin na tisto, ki mu je domnevno padlo na glavo, ko je pogruntal gravitacijo;)
- 26.12. dan samostojnosti in enostnosti - poveste svojim otrokom, ki jih takrat še ni bilo in se jim boste zato zdeli neznansko stari, da države Slovenije včasih ni bilo in da so jo izglasovali na plebiscitu (mi smo bili ipak še premladi, vsaj nekaj;). V ZDA nekateri praznujejo Kawanzo, ki je baje čisto umetni praznik, ampak se je prijel, je pa baje afroameriški.
- 31.12. pride dedek Mraz!!! Skratka Silvestrovo, za tiste, ki nimate te sreče, da bi vas tale simpatični bradač obiskal:). Sta me punci zadnjič spraševali, kako je s temi možmi (imata srečo, da jima prinesejo Miha Klavž doma in pri babicah, Božiček pri eni babici, dedek Mraz pri drugi in pri dedkih in seveda taglavni dedek Mraz doma oz. tam, kjer pač smo za novo leto). In jima to razložim, povem, da k enim hodi božiček, k enim pa dedek Mraz. Seveda je sledilo: "Zakaj k nam pride dedek Mraz in ne Božiček?" Sem jima razložila, da je ta najbolj fejst od vseh in ker je najmočnejši, lahko prinese največ daril:D. Dodatna razlaga potem ni bila potrebna (kar je redkost - se je Ronja očitno bala, da bi se zamenjala, hehe;).
Kdor ne verjame moji razlagi, naj si kar lepo pogleda kako slikico, če ju v živo ne more primerjat - Božiček je vedno en bolj zamaščen debelušček z rdečim nosom, ne zgleda ravno strašno fit... Dedek Mraz pa živi nekje na Severnem polu, kroti en velik trop jelenov in se potem fura sem pa tja po celi obli in prenaša darila iz Arktike... že mora bit fit, hehe. Pa navadno je na slikah res bolj nabildan - ipak so ga izumili Rusi in njihove postavice se pač ne morejo primerjat s kakimi ameriškimi, (od koder izvira Božiček), to je druga kategorija:). Ja, pač rada mam Slovane, šut mi;). Vsekakor majo boljše postavce;). Evo, kdor mi ne verjame, tu je dokaj zanesljiv vir - wikipedija pravi enako: http://en.wikipedia.org/wiki/Ded_Moroz
"In Slovenia the name Ded Moroz was translated from Russian as Dedek Mraz (literally, 'Grandpa Frost'). Dedek Mraz is depicted as a slim man wearing a grey leather coat, which has fur inside and is decorated outside, and a round dormouse fur cap."

Čestitka za rojstni dan

Ker boste verjetno počasi začeli delat čestitke (niste valjda vsi taki kot jaz, da jih delate zadnjo noč? Meni jih je 1x ratalo pošiljat celo februarja! Ampak so bili ljudje še bolj veseli kot pa če bi prišla decembra med kopico drugih:) - samo v opravičilo, če komu ne bo zneslo;)),

no, ampak ker je "čas", je tu ena idejica, kako lahko naredite čestitko, ki bo kolikortoliko elegantna, pa bo vseeno vsebovala vse krice krace vaših najmlajših (eleganca in krice krace namreč včasih ne grejo najboljše skup).

 Torej naredite nekajkrat prepognjeno čestitko - število zagibov je odvisno od števila otrok, ki jih imate na voljo za slikice:)

potem dajte otrokom barvice in na primerno velikost odrezane  papije in jih pustite v miru, da ustvarjajo, kolikor časa le želijo (in hvalite kogarkoliže, če slučajno želijo dat mir dalj časa:D)

Nalepite ribici v notranjost voščilnice, vsako na eno stran in pod okrašeni del pripišite še svoja voščila in je - vola - voščilnica, ki je lahko na prvi pogled čisto dovolj stajliš za kake bolj zahtevne "uporabnike", pa vseeno z otroškim navdihom:)
Uživajte v ustvarjanju!

Zvezek za glasbo

Vzojiteljica naših ježkov je precej glasbeno navdahnjena in jim dostikrat igra flavto, otroci pa ob tem pojejo. Da bi lahko te pesmice peli tudi doma, nam na oglasno desko da vsakič (ko se jo naučijo) novo pesmico, navadno skupaj z notnim zapisom, pri bolj znanih in daljših pa samo tekst. Meni se zdi to zelo posrečeno, zato sem seveda takoj zgrabila idejo:)

Ker je Ronja letos menjala skupino in sem ji želela pomagat videt, da je v novi skupini tudi kaj fajnega, česar v stari ni bilo in ker  sta punci v teh smrkavih dneh precej bolani in se trudimo ohranjat stik z vrtcem, delamo tudi doma dostikrat stvari, povezane z njim. Zato smo za te pesmice naredile zvezek.

Rabite en navaden brezčrten zvezek, filc, lepilo za les, po želi še karton in odrezke raznoraznih barv flica za krasitev. Če je zvezek namreč kaka poceni varianta, ki nima dovolj trdnih platnic, jih je fino utrdit še s kakim kartonom (naš je iz škatle za kosmiče). To naredite tako, da na primerno velikost odrezan karton enostavno nalepite na platnici z belim lepilom za les in čez vse to nalepite še enako odrezan flic (barvo seveda izbere otrok), da bo zvezek mehek in lep:). Date vse skup pod kup knjig (spredaj in zadaj dajte kako plastiko - folijo ali pogrinjek ali kaj takega, da se ne bi slučajno kaj zalepilo na knjige), da se dobro zalepi in lepilo posuši. 

Zdaj se lahko igrate s koščki flica in zvezek okrasite. Mi smo dali gor ježka.

Potem pa v zvezek lepite pesmice in otroci zraven kaj narišejo (recimo Kekca pri kekčevi pesmi) ali pa zgibate barčico iz papirja in jo otroci nalepijo zraven barčice, ki plava po morju in tako naprej... Potem pa seveda zaigrate in zapojete pesmice (lahko tudi v mikrofon, seveda).

Izi pizi, hiter in poceni projekt, malo priprav, pa veliko veselja:).

Kotički

"Kaj so to kotički?" To so prostorčki, namenjeni eni temi/dejavnosti... Tale spodaj je recimo glasbeni kotiček - to je njun (od mojih najljubših punčk, seveda) zabojček, kjer so not glasbila: blokflavta, ksilofon, tolkalo, ropotuljice, kuhla za tolčt po čem (to dela precej zvoka, verjemite;) kastanjete, piščalka iz vrbove veje in zvezek s pesmicami,... Manjka še tamburinček, vendar sta se ravno igrali z njim;).

"Zakaj bi bilo to dobro?", "To je spet ena novodobna pogruntavščina, kaj se spet greste..." No, v bistvu sem prepričana, da so kotičke poznale že naše prapraprababice, saj je pač stvari lažje najti, če so organizirane po nekem redu. To je en smisel kotičkov. Drugi je to, da ko se spraviš recimo pet pesmice, ti ni treba skakat po celi sobi, da najdeš vsakemu članu eno glasbilo in se lahko takoj lotiš "luštnega" dela. Ali ko si želiš prebrat točno določeno knjigico, da ti ni treba preobrnit celega kupa knjig za to. Pa da ko se spraviš gledat knijgice/pet pesmice, si lahko kakšno kar tako zaželiš, ker je pač ravno tam zraven, to že ni slabo;).

In če so vse te reči na dosegu otroških rokic, si lahko otroci sami izbirajo knjigice in jih tudi sami pospravijo (seveda to vključuje več truda z naše strani kot da sami pospravimo knjige, se pa po moje vseeno splača). S tem se učijo tudi reda in pravil - ko nehamo brat knjigico, jo pospravimo nazaj (vsaj v teoriji;). Sama pustim malim, da gledajo več knjig naenkrat, ker to tudi sama počnem in bi bilo ultra hipokritsko, če jima ne bi; to se mi zdi dobro za povezovanje in domišljijo - več idej dobiš, če nisi preveč sistematičen. Vendar je vseeno treba potem vse knjige pospravit.
PS: če bi kdo rad naredil tistega okostnjaka, ki že celo večnost bere knjige, si lahko prebere tu več o tem, kako:)

No, tale ustvarjalna šktala z raznoraznimi barvami, barvicami, flumastri, škarjami, lepilom, čopiči, valjerčki, itd... pa je pospravljena malo višje, da morata v principu malidve rečt, če jo želita (uganite zakaj;). Če ne uganete, en namig: nekajkrat postrižena Ronja (sama od sebe;), pa barve po steni... Mami ni glih razpoložena za pucanje zadnje čase;). In ne da se ji špilat policaja ves čas.

Sicer resnici na ljubo, malidve dosežeta tudi te škatle, saj imata spodaj mizico in stolčke, znata stopit nanje in jih vzet dol (preverjeno;). Ampak tega recimo ne delata (več) prav pogosto;). 1:0 za naju, hehe. Vse, kar je na spodnjih dveh policah, pa jima je vedno na voljo in lahko sami jemljeta in moram priznat, da zadnje čase kar dobro tudi sami pospravljata. včasih rabita še malo pomoči pri zlaganju posodic eno v drugo, vendar vedno manj.

Pod policami je kuharski kotiček, torej lesena kuhinjica, ena njunih najljubših igrač, tako ljubljena, da smo morali kupit že 2., saj je bila prva že čisto zdelana od obrabe. Nad njo so posdice in lesena in filcasta hrana, ki jo lahko vidite na policah. Ob kuhinjici, na drugi strani njunega igralnega kotička pa je njuna mizica s 3 stolčki.

Tole na njuni mizici pa je druga ustvarjalna škatla, kjer so not vse zadeve za 3D ustvarjanje: plastelini, slano testo, kadar ga imamo, modelirke, zadevice za odtiskovat in pa vse štempiljke in blazinice zanje.

Tako imamo mi. Ko bomo nekoč živeli na večjem in ko bodo otroci bolj vestno (beri: da ne bo treba vsakič rečt - ja, vem, sanja svinja kukuruz;) pospravljali za sabo, bodo kotički večji in bojo lahko razširjeni na več stvari, boste dobili več idej. Zaenkrat pa pač ideje, ki grejo na slabih 40 kvadratov, ki jih precej zasede tudi zelo hrčkasta mamica. Sorry, kids...

Figurice iz kostanja

Tole se pa skoraj spodobi za jesen! Prvič smo to počele, kot lahko vidite še v tisti topli jeseni, ki je bolj spominjala na poletje (take jeseni so meni všeč;)... Zunaj, na balkonu, v kratkih rokavih... aaaahhhh, sladki spomini...

Sicer mene figurice iz kostanja vedno spominjajo na OŠ, ko smo morali prinest s seboj raznorazne jesenske plodove, pa nas je pol vedno pozabilo in smo bili najbolj srečni, ker nam je pred šolo raslo nekaj divjih kostanjev in smo lahko to šibali nabrat pol minute pred začetkom pouka, ko nas je pridna in organizirana/disciplinirana sošolka spomnila, da je bilo to za nalogo:)

Danes sicer vem, da je bil smisel tega ravno obratno - da nas navadijo na red in da se (sami, dan prej) spomnimo na domačo nalogo... Ampak očitno smo nekateri brezupni primerki;) Vseeno pa smo šolo v glavnem vsi dobro zvozili, tudi kasneje, tako tisti disciplinirani kot taki loleki kot jaz, tako da... nekateri smo pač kampanjici po duši in nimaš kaj;) Na kostanj mislimo med matematiko in kadar ga ni treba prinest za nalogo;)

Ampak šola je še daleč... Zaenkrat nič nalog, nič obveznosti, samo igra in zabava:) Zato pa je otroštvo:)! Zato smo nabrale kostanj (divji in pravi) in nekaj želodov in se lotile ustvarjanja.

Poleg jesenskih plodov rabite še zobotrebce in šilo ali žebelj ali nekaj špičastega, s čimer boste v kostanj naredili luknje (otroci jih namreč ne morejo naredit z zobotrebci - tega še mi ne moremo, vsaj jaz ne...)

Vsak otrok se odloči, katero žival ali stvar ali človeka bi rad naredil in potem skupaj domislita dizajn - torej, kje morajo bit luknjice, ki jih starši naredimo s tistim trdim šilastim predmetom. Zobotrebce lahko po potrebi krajšajo otroci sami in jih zatikajo v luknjice.

To je gotovo fajn za fino motoriko in koncentracijo - vsaj sodeč po izrazu na Lejlinem obrazu:)

In seveda se otroci učijo en od drugega... Mogoče se bojo kdaj tudi kaj od vas, ampak ne met previsokih pričakovanj;)

Ronja dela ježka, ker so pač ježki zakon! Lejla pa je naredila tole mucko (spodaj):

Pri nas imamo raznorazne ješkasto-muckasto-škrataste dejavnosti za eno mini ohranjevanje stika z vrtcem, kadar sta punci bolani (in jeseni in pozimi sta - skoraj ves čas...) Tako se lahko vmes pogovarjamo o njunih skupinah, kako ju pogrešajo itd... Ne vem, če kaj pomaga, res pa ni problema z vrtcem, tudi če sta nekaj časa doma in mogoče se čisto brezveze obremenjujem, ampak pri nas navadno velja: "bolje prečiti nego lječiti", se mi zdi, da je tako manj dela:). Škodi pa gotovo ne:)

Katere figurice ste pa vi letos naredili?

Otroci in zelenjava

Pred časom me je mamica v komentarjih prosila za kake ideje, kako v otroke spravit zelenjavo, po možnosti prostovoljno z njihove strani;). Ker se to vprašanje dostirkrat pojavlja in ponavlja, sploh, kadar se najini punci znajdeta ob kakšnih bolj selektivnih, kar se hrane tiče ("kako pa to, da tvojidve vse jesta? Moj pa nič noče... Kako si ju prepričala?..." itd...), sem se odločila, da napišem nekaj idej, kaj bi lahko pomagalo.
Po pravici povedano, pri nas s tem res nimamo težav - punci jesta vse in ju ni treba nikoli prosit, dostikrat sami rečeta za sadje in zelenjavo in sva res srečna, da je tako, zato ne bom preveč pametna... Ampak vseeno - mogoče pa komu pride prav kaka ideja, mogoče pa kak otrok pali na kakšno poceni. Čeprav najini punci nista izbirčni, sem imela nekaj izkušenj z izbirčneži, ki pa se jih je dalo kar lepo pretentat, ko so bili oni pri nas ali sem bila jaz na obisku in za štedilnikom:) Zato si recimo upam napisat ideje, hehe.

1.) Menjajte okolje. Otroci imajo radi "kaj posebnega". Čeprav je to še tako enostavna reč, kot je malica v hiški na igrišču. Njim to ful dogaja. Jeste lahko na igrišču ali na izletu ali pa enostavno doma, samo v drugi sobi - izjemoma pač, no;). Kadar naredim svojima puncama zajtrk ali malico v njuni sobici, na njuni mali mizici, jima oči takoj zasvetijo! Poizkusite, izgubit nimate kaj;). Lahko naredite šotorček pod mizo, ki jo pregrnete z velikim prtom ali rjuho in otroci jejo notri (spodaj, na tleh, pogrnjenih s kako dekico, recimo.

Če meni ne verjamete (kar imate vso pravico, najini kobilici požreta vse tudi za domačo mizo;) - potem vam povem, da so isto opazile vzg. v vrtcu: spomladi, ko grejo večkrat po spanju ven in jejo malico zunaj, na vrtčevskem igrišču, veliko manj hrane ostane... to že nekaj pomeni, ne? Vzgojiteljice imajo kar nekajletno prakso in so dale nekaj otrok čez... Tako da - poizkusite! Pojdite ven in jejte zunaj! Svež zrak povečuje tek, spremenjeno okolje pa tudi. In zdaj ko je mraz, bojo otroci verjetno z veseljem pomljaskali kako toplo enolončnico, ki jo prinesete v termovki... Več o kosilu zunaj v mrazu si lahko pogledate tudi na blogu (kliknite povezavo), o malici sredi poletja pa tudi.

2.) Vključite otroke v pripravo hrane: otroci strašno radi kuhajo, vsaj vsi, kar jih jaz poznam! Res čisto čisto vsi! Radi natikajo na palčke, radi odmerjajo sestavine, radi mešajo, mesijo, celo lupijo česen in čebulo (tu so dejansko celo res v pomoč!), ma vse radi delajo! Jasno, da jim ne boste dali za olupit ene trde kolerabe, da se porežejo (razen, če so dovolj veliki), ampak veliko je del, kjer lahko pomagajo. In malo je otrok, ki ne bi poizkusili, kar so sami pripravili.
Tukaj si lahko pogledate nekaj idej, kako otroke vključit v kuhanje:
- skupaj lahko spečete bučnice - zahtevnost 0
- skupaj razvlečete vlečeno testo, recimo za štruklje - te imajo otroci radi, tudi če so nadevani z zelenjavo ali suhim sadjem - zahtevnost 5 od 5, če so otroci vključeni;)
- zamesite in oblikujete kruhke (vanj lahko date tudi pol kile do celo 800 g buče ali bučk ali korenja, celo kakšno peso, pa bo otrokom tak kruh verjetno še bolj všeč, ker je res dober - zelenjave se ne občuti, je pa kruh bolj sočen)- zahtevnost 2-4, odvisno od dizajna kruhkov;)
- tale paradižnikova nabodala, ki jih Ronja dela na zgornji sliki so tudi že opevana na linku, zahtevnost 1
- če hočete bolj zahteven projekt, lahko skupaj zložite lazanjo ali  naredite domače testenine, ki jih pojeste z zelenjavno omakico. Lahko pa celo naredite svoje testenine za lazanjo in vse skup zložite - se da - preverjeno tukaj! Zahtevnost 5.
- kandirajte skupaj sadje ali naredite kroglice iz suhega (in svežega) sadja in mogoče bodo otroci med procesom poizkusili tudi kak nepresladkorjen "surov" košček:) samo  za primerjavo... Čim večkrat poizkusijo, prej se navadijo... Zahtevnost 4.
- naredite skupaj pito in naj otroci poizkušajo sadni nadev (narezana jabolka, hruške, robidnice,... recimo) Zahtevnost 2-5, odvisno od dizajna;)
- lahko naredite skupaj musli, začimbno mešanico za juhico ali enolončnico,... In ko jo začinite z NJIHOVO mešanico, bojo verjetno poizkusili enolončnico, čeprav bojo not koščki zelenjave:).

3.) Raznolikost: kadar si želite, da bi pojedli več sadja in zelenjave, ga/jo pripravite na drug način (in jih seveda vključite zraven). Ne zelenjave skuhat do nerazpoznavnosti, otroci navadno radi vejo, kaj jejo in radi grizejo. Ne samo soparit zelenjave, saj ima taka manj okusa (ok, bambusov soparilnik je super, da sladkast okus, samo ne samo natrest not neke zmrznjene mešanice in rečt temu zelenjavna priloga - naj bo zanimivo, okusno!)
Iz grenivk in pomaranč lahko skupaj stisnete sok (na sliki spodaj) in ker bo sok mešan s sladkimi pomarančami, ne bo tako grenek, kot če bi otroku ponudili samo grenivko. Potem date vsakič eno grenivko več in eno pomarančo manj, otroci se navadijo na okus in jejo grenivke tudi kar tako. Izi pizi:). Če imate zmrdo, ki tudi pomarančnega soka ne mara, ga za začetek sladkajte z medom, agavinim/javorjevim,... sirupom ali čim podobnim.
Da je bolj zanimivo, kupite kdaj rdeče gernivke ali rdeče pomaranče - malo kateri otrok se lahko upre lepi barvi, ne da bi vsaj poizkusil. Pa saj ni treba več - najprej samo da poizkusi. Potem naredi vsakič večji požirek, ugotovi, da sploh ni slabo (če ga pač ne nacejamo sicer ves čas s sladkimi sokovi, potem mu bo verjetno okus sadja prav všeč). Ta nasvet je vedno uporaben, kupite/posadite kdaj zelenjavo neobičajnih barv: rumen paradižnik, bele jajčevce - samo kdaj, da jih navdušite:)
Pobrskajte po tujih kuhinjah in naredite tortilje za otroke, ki so navdušeni nad Indijanci, recimo.

4.) Izkoristite lakoto: lačen otrok bo poizkusil in jedel veliko več kot pa sit otrok. Če mu ponudite sadje, ki ga ne pozna/ne mara za poobedek po kosilu, ga skoraj gotovo ne bo hotel poizkusit. Če pa mu ga date pol ure pred kosilom, ko že nestrpno čaka in ne more dočakat hrane, potem pa bo verjetno vse, kar mu pride pod roke, pojedel:) Poskrbite, da mu takrat pride pod roke samo zdrava hrana, pa ste zmagali:). Tu dejansko starši dostirkat delajo napako, ker so pač že narejene zadeve hudo prraktične za te male lakote. In porinit otroku eno frutabelo ali pa keks, je veliko lažje, kot pa ostrgat korenečk ali se spomnit na igrišče prinest oprano jabolko ali banano... Ampak to se da spremenit;). Pri nas imamo že navado, da ko pripravljam/va kosilo, malidve sproti kradeta narezano zelenjavo iz deske:) (in midva se jeziva, da naj se vendar ne prikradeta zraven in prej povesta, ker se bojiva za njune prstke, če reževa - madona moraš met 10 parov oči pri teh malih!) In nista tečni, ker jesta, lahko počakata na kosilo in še zdarvo jesta;). Če se vam navadno mudi, si prejšnji dan pripravite zelenjavno malico in jo poturite malim lakotam:).

 4.) Pogovarjajte se o hrani/zelenjavi in sadju, skupaj načrtujte jedilnik,...: otrokom je hrana zanimiva - to je naravno. In sadje in zelenjava sta sploh zanimiva, ker sta tako različnih oblik in barv,... izkoristite to! Skupaj razmišljajte, kako bi kako zelenjavo pripravili, naj otroci predlagajo ideje ali izberejo izmed vaših, če sami še ne vejo, kaj se da iz česa pripravit.Veliko otrokom bodo všeč zelenjavni voki s sladkasto omako, recimo. Ni treba, da začnejo s kislim zeljem;).

5.) Izbirajte zanimive jedi, ki lepo izgledajo ali jih lepo okrasite, servirajte drugače, ne na krožniku, naredite "finger food" za seboj ali za prigrizek,... 
 Nekaj idej, kako dekorirat otroške jedi, se najde tudi tukaj:
- v grmičke preobražena cvetača, po kateri se pasejo ovčke bi znala pritegnit tudi kakega necvetačojedega otroka;)
- zelenjavni obrazek
- bučna juha, serivrana v bučah
- sadje v kupi za zajtrk 
- jabolka lahko nabodete na palčke in jih karamelizirate - super za prihajajoči čas!
- zelenjavni čips ima zaradi veliko maščobe manj močan okus in ga imajo otroci navadno radi. Ker včasih je glavno, da otroci
- v slane mafine lahko vedno date še na kocke narezano zelenjavo in jih večina malih otrok prav rada pospravi;)

6.) Izbirajte jedi, ki imajo hecna imena, ali so omenjene v kakšni priljubljeni pravljici ali pesmici. Če vam nagajajo ideje, v naših tradicionalnih pesmicah, jih je kar precej: "Mamca, poslušajte, kaj vam povem, štrukeljce skuhajte, tiste rad jem", "Krompir bi rad spekel, pa drrrrv ni", itd... pa tudi tuje (in naše) pravljice so tu v pomoč: Jakčev fižol, zlato jabolko,... tudi pri Rdeči kapici nič ne piše, da je bil kos pogače, ki jo je nesla babici nujno sladek - mogoče je bila not zelenjava;)

7.) Pretentajte otroke: najdite zanimive recepte, ki to sadje in zelenjavo ponudijo na neobičajen način, jo zakrinkajte ali pa zakamuflirajte samo njen okus, če je premočan.
- Kar se sadja tiče, je odličen način, da ga otroci obožujejo sadni-čokoladni fondi (glej gornji dve sliki). Ne boste verjeli, malidve sta segali v glavnem po sadju, ne po piškotih, ki so bili tudi zraven! Brez pranja možgan, prosim! Otroci, ki so navajeni na sadje, jim je to enostavno všeč in jim paše zraven:). Lejla dostikrat reče, da ima dovolj torte in da bi rada jabolko. In ga seveda dobi:).
- Sadje lahko zmiksate tudi v šejk in ga zmrznete v lučke. Taki jagodni kupi bi se redkokateri otrok uprl...
- Sadje lahko zelo lepo servirate v sadni kupi, lahko ga zmiksate v omako (tudi čisto svežega) in bo zelo dobro čez sladoled, vaflje, magari na kruhu! Spodaj je jagodna omaka prelita čez kuhane ovsene kosmiče - zdravo, dobro in v živo presenetljivo lepo:)

- Zelenjavo ali sadje lahko skrijete v razne žepke - ala samosice - testo je lahko krušno, listnato, krhko, vlečeno,... Lahko pa jih zložite iz domačih ali kupljenih tortilj - tukaj so recimo brokolijevi žepki, ki so bili pravi hit. Malo otrok ne bo niti poizkusilo lepega žepka. Čeprav je testo ajdovo in nadev iz sadja, recimo.
- RES se potrudite z izgledom - jemo tudi z očmi, sploh pa otroci! Izkoristite naravno lepoto zelenjave, pohvalite lepo zelenjavo, kako lepa je,...
- Sadje in zelenjavo narežite na manjše koščke: trakove, palčke, mogoče vsakič drugače... - tako bojo otroci pojedli več. Tudi če imate otroka, ki rad je zelenjavo in sadje, mu ga kdaj narežite, ker ni fer, da bi se trudili za izbirčneže, za pridne pa ne;) (obstajajo mame, ki to delajo tako, res, poznam eno in sem si obljubila, da sama tega ne bom delala).
- Kombinirajte najprej majhne količine zelenjave z večjo količino nečesa, kar imajo zelo radi - recimo domačega, sveže pečenega kruha - tega imajo res vsi otroci radi! In če date v omamno dišeč kruhek eno tanko rezino paradižnika, vmes med sir in po želji še kaj... morda ne bodo niti opazili, če se dobro potrudite skrit. Ali pa ravno obratno: delajte skupaj, ker tako sendviče pripravlja tudi Pika nogavička ali kdo drug:). Ali pa je enostavno sendvič tako zelo poseben in krasen, ker je ogromen ali bogato obložen,... da lahko date not karkoli, pa bojo jedli;).
- V testo kruh, njoke ali testenine pa tudi v raviole lahko spravite svega i svašta, pa se ne bo preveč čutilo (garantiram - v testu za testnine jem celo jaz rdečo peso! (edina reč, ki je res ne maram - no, pa surovega česna, ampak tega zaradi vonja)) Tule si lahko pogledate bučne njoke, ki imajo še to dobro lastnost, da so krasne oranžne barve, ki se ji otroci težko uprejo:)

 8.) Ponudite izbiro zelenjavnih prilog, ne pa več drugih prilog (torej ne skuhat in riža in testnin in še kakega mesa in ne vem kaj še vse): celo otroci se naveličajo jest sam krompir/riž/testenine..., po moje... Bojo hoteli kaj zraven. Če imajo na izbiro zraven nekaj vrst zelenjave in nič drugega, bodo skoraj gotovo to tudi poizkusili, ker gre sam krompir/riž/testenine pač težko po grlu. Ko ugotovijo, da je z omako boljše, ste itak že zmagali:)

9.) Kjer/kadar se le da, naj otroci sami naberejo zelenjavo, sadje, gozdne plodove,... Korenček, ki ga bodo sami izruvali na vrtu, bo gotovo slajši! Tisti, ki ga je posejala babi tudi. Tista buča, ki so jo sami posadili, pa sploh! Gobe, ki so jih sami nabrali, kostanj, ki so ga izbezali iz ježice,... Pa tudi robidnice direktno iz grmovja poleti - njamsi!
10.) Ponudite izbiro zdravih jedi: torej boš jabolko ali mandarino? Za malico, recimo. Ti ostrgam korenček ali narežem kolerabo? Pa nisem nek frik na zdravo hrano, saj veste, da požremo precej sladkarij;). Samo osnova pa naj bosta sadje in zelenjava in zdrava žita (ne vse predelano po možnosti)...

Bonus: Kaj sva midva počela, da se nama ni bilo treba zezat kasneje? Da je bilo vse spontano in na izi...
- Najprej nosečnost in dojenje: še predno se otroci rodijo, vedno dobivajo raznorazno sadje in zelenjavo (na prafaktorjih, seveda;), ker jo pač jaz jem - baje ima plodovnica in kasneje materino mleko drugačen okus, če je mama tako ali drugačno hrano in zato je fajn otročiča navadit že takoj na različne okuse - torej: mama naj je različno hrano že v nosečnosti in med dojenjem (obe sem dolgo dojila, kar je fajn, ker se potem ne sekiraš, koliko goste hrane otrok poje, saj vse potrebno itak dobi).
- Ko sva začela uvajat gosto hrano, sva vedno začela s sadjem in zelenjavo in v veliiiiiki meri sem/sva jima kuhala pirejčke sama, kupljena hrana je bila samo za na pot, pa še to nama je večinoma pretekel rok, predno smo uspeli porabit, ker smo tudi na poti dostikrat enostavno spasirali banano ali naribali jabolko, korenček... Uvajala sva zelo počasi, šele po dopolnjenih 6ih mesecih, 2 hrani, max 3 na teden, 1 obrok na mesec, počasi in ziher. Nikoli ju nisva silila. Če sta pojedli samo pol žličke, sta pač pojedli samo pol žličke - kakor pač dojenček hoče, saj ima čas, vse potrebno dobi pa tako od dojenja. Glavno, da se mu hrana ne zagravža. Če nečesa nista marali, sva za nekaj časa pustila in kasneje spet poizkusila, pa je bilo navadno potem ok. Tako sta se obe že takrat navadili na okus sadja in zelenjave in sta to čisto sprejeli kot tisto glavno hrano.
- Potem pa samo nismo nehali kuhat zelenjave in smo jo pač vedno dajali zraven, meso pa je pri nas optional (beri: bolj redko na jedilniku, nekje 1x na 14 dni, če štejemo tudi ribe in morske sadeže za meso). V vsakem kosilu je tudi zelenjava in je v bistvu glavna. Ker so jedi dostikrat zmešane - torej da je omaka zelenjavna s sirom ali pa je zelenjavna rižota ali zelenjavni vok, v katerega vrževa testenine ali riž... se zelenjave tudi ne da ločit od ostalega dela in si malidve niti ne bi mogli zmislit, da zelenjave pa ne bosta - saj drugega niti ni - zelenjavna rižota je za kosilo in to je to. Se pa ni nobena še nikoli pritožila zato:) Nasprotno, navadno celo rečeta, da naj to pa še kdaj naredimo (sploh Ronja ves čas hvali hrano, povsod, je taka dobra dušica:).

* Imava pa srečo, da:
- se midva 100% strinjava glede hrane in vzgoje, vsaj kar se tega tiče (pa tudi drugje v glavnem kar)
- se celo babicam in dedkom zdaj fajn zdi, da jesta tudi zelenjavo in jo tudi oni skuhajo zraven - tako da zdaj, ko vse jesta, ni problem - če pa bi jima začeli ponujat: boš sirovo štručko ali zelenjavno juho od začetka, pa dvomim, da bi vedno izbrali najprej juho... tako da je nam v tem primeru lažje, ker smo pač sami vse furali
- v našem vrtcu SAMI kuhajo in ne samo pogrevajo kot ponekod (dejansko sem jih zadnjič videla vlečt vlečeno testo!!! Svaka čast, še meni se ga dostikrat ne da, pa imam samo 4 ljudi za nahranit...) - vem, da je hrana kuhana tam in iz "prave" zelenjave - ker jo nosijo v kuhinjo in ker zelenjava v kosilih ni narezana na enake koščke - mama detektivka, hehe;) Tako da punci jesta zelenjavo tudi v vrtcu in je to vse povsod enako in smo vsi veseli, kako vse jesta, ju pohvalimo in smo ponosni nanju in se jima že to dobro zdi:)... Zakaj bi potem ratali zbirčni?;)

To je to. Simpl ko pasulj:D.